Gre za zakon, ki je v javnosti od vseh tukaj omenjenih vzbudil največ prahu, saj je njegova vsebina v nasprotju tako s slovensko Ustavo kot z mednarodnim pravom in pravom EU. Krši namreč Ženevsko konvencijo o statusu beguncev, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Dublinsko uredbo.

Najbolj sporna ukrepa v noveli sta naslednja:

Slovenija z navedenima ukrepoma krši pravico do učinkovitega azilnega postopka, ne spoštuje prepovedi kolektivnih izgonov in prisilnih vračanj, pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter prepovedi (neposrednega in posrednega) vračanja. Slovenska ustava sicer dovoljuje, da se pravice in svoboščine omeji, vendar le v primeru razglasitve vojnega ali izrednega stanja. A, ker so izredne razmere lahko razglašene le, ko "velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države", so si na Ministrstvu za notranje zadeve, ki ga vodi članica izvršnega odbora SMC, raje izmislili “spremenjene razmere na področju migracij”. V obrazložitvi zakona se odgovorni sklicujejo na nepredvidljivo naravo migracij ter apokaliptični scenarij, po katerem naj bi se v Sloveniji soočali z "različnimi nadnacionalnimi viri ogrožanja". Da gre predvsem za širjenje strahu, je dokazal prav Cerar, ko si je gladko izmislil jadransko migrantsko pot, da bi z njo strašil javnost, četudi policija in prostovoljci s terena o njej niso vedeli ničesar.

Na podlagi predloga Ministrstva za notranje zadeve je bil zakon po nujnem postopku brez javne razprave sprejet s strani matičnega delovnega telesa, Državnega zbora in Državnega sveta, v njegovo ustreznost pa verjame tudi predsednik države Borut Pahor.

V Državnem zboru sta se v bistvu na temo tujcev zgodili dve pomembni glasovanji. Glasovanje o amandmaju PS NSi in glasovanje o zakonu v celoti. Zaradi lažjega razumevanja konteksta bomo najprej predstavili glasovanje o predlogu zakona v celoti.

SD je tokrat izjemoma v celoti (z izjemo ene odsotne poslanke) stopil na pravo stran, kjer sicer sploh ni bilo tako zelo osamljeno. A vendar, z večinskim glasom je bila od poslanskih skupin poleg SD proti le še Levica (prav tako z izjemo ene odsotne poslanke), povsod drugje pa humanistična misel ni bila v večini. Poslanske skupine SMC, DeSUS, SDS, NSi, PS NP in IMNS so zakon namreč večinsko podprle.

V DeSUS in SMC so se sicer pojavila posamična nasprotovanja zakonu. Pri DeSUS je bila proti skoraj polovica (4 od 11 poslancev), pri SMC pa so se od 34 poslancev trije vzdržali, štirje pa glasovali proti. Mediji so pograbili predvsem ta del zgodbe, saj se je med uporniki znašel tudi podpredsednik stranke in predsednik Državnega zbora, Milan Brglez. Od koalicijskih poslancev pa so poleg SD in Brgleza proti zakonu sicer glasovali še Dragan Matić, Mitja Horvat in Shaker Kamal Izidor (SMC) ter Julijana Bizjak Mlakar, Primož Heinz, Marinka Levičar in Tomaž Gantar (DeSUS).

Od daleč je bilo videti, da se želi Brglez distancirati od tovrstnih politik in javnost je v njem hitro prepoznala osebo, ki lahko na vrhu SMC nadomesti Cerarja in stranko potisne vsaj malce bolj proti levi, a se tega političnega kapitala ni odločil uporabiti. Namesto tega se je Cerarja po nasvetu izraelskega piarovca poskusilo rehabilitirati v odločnega voditelja, ki ve kaj hoče, v trenutku, ko se mu podrediš, pa zna pokazati usmiljenje. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da se je taktika izkazala za neučinkovito, saj priljubljenost in javna podoba Cerarja ni več niti blizu stopnji, potrebni za ponovno zmago na volitvah.

Že pred glasovanjem o novem Zakonu o tujcih v celoti pa je Državni zbor odločal o amandmaju, ki ga je predlagala PS NSi. Slednji odpravlja varovalo, ki ga je v zakon vgradil predlagatelj, saj lahko "spremenjene razmere" razglasi že navadna večina. Če je prisotnih 46 poslancev, kar je minimum za sklepčnost, lahko spremenjene razmere uveljavi že vsega 24 glasov. V primeru tega amandmaja se je svojega kao-ne-desničarskega pozicioniranja zavedlo še nekaj dodatnih poslancev SMC, a še vedno ne dovolj, da njihovim kolegom v navezi z NSi in SDS ne bi uspelo sprejeti omenjenega amandmaja.

Tudi o tem zakonu vlada ni želela razpravljati in ga je sprejela po nujnem postopku, kot da bi se norčevala iz zainteresirane javnosti in mednarodnih organizacij, ki so ves čas opozarjale, da gre za zakon, ki ga poslanci sprejemajo na zalogo. Ministrstvo je potrebo po spremembi zakona upravičilo s trditvijo, da gre za “zagotavljanje javnega reda ter notranje varnosti v primeru množičnega in nenadzorovanega prihoda migrantov”. Od sprejema zakona je minilo že kar nekaj časa, pa se sprožitev njegovih določb ne zdi potrebna niti poslancem, kaj šele javnosti, kar še dodatno postavlja pod vprašanje odločitev za nujen postopek.