Zadnji od izrazito represivnih ukrepov Cerarjeve vlade je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalogah in pooblastilih policije. Kot je pri tej vladi že v navadi, je bil tudi ta zakon sprejet pod mizo. Četudi so v DZ ubrali redni zakonodajni postopek, so javnosti namenili prekratek rok za pripombe in s tem kršili Resolucijo o normativni dejavnosti.

S spremembo zakona vlada, namesto da bi policistom zagotovila normalne delovne pogoje in dostojno plačilo, njihove slabo plačane službe obremenjuje s še več odgovornostmi, prebivalcem pa obenem jemlje še nekaj zasebnosti in jih potencialno celo fizično ogroža. Ukrepe so kot problematične prepoznali tudi v Uradu informacijske pooblaščenke, ki je vlado tudi pozval k spremembam členov, ki so se nanašala predvsem na zbiranje, posredovanje in hrambo občutljivih (zasebnih) podatkov.

Nad zasebnost v tem zakonu se koalicija s podporo NSi spravlja z naslednjimi ukrepi:

Tovrstno proaktivno profiliranje vsakogar ni najbolj skladno z duhom predpostavke, da je osumljenec nedolžen, dokler se mu ne dokaže nasprotno. Kaže, da smo zdaj osumljeni in nadzorovani že vsi.

Še bolj sporna od zgoraj omenjenih postavk pa ogroža življenje prebivalcev z motnjami srca, ki bi se potencialno znašli v sporu s kakšnim še posebej predanim policistom: uvaja se namreč novo prisilno sredstvo, ki ga lahko uporabljajo policisti, in sicer električni paralizator. Zanimivo, da je bil zakon, ki uvaja to tehnično rešitev, sprejet na isti dan, ko so s triletnim testnim obdobjem uporabe električnih paralizatorjev začeli berlinski policisti. Četudi proizvajalci pravijo, da ne gre za smrtonosno orožje, kritiki odgovarjajo, da tudi začasna paraliza ni ravno mačji kašelj. Po poročanju Guardiana je sicer v letih 2015 in 2016 zaradi posledic policijske rabe električnega paralizatorja umrlo vsaj 62 ljudi. Minister za pravosodje je v javnosti večkrat pred in med obravnavo zakona trdil, da so paralizatorji slaba, če ne nevarna ideja, vendar je bil v vladi in parlamentu žal nemočen.

Zakon poleg vseh omenjenih napadov na osebne svoboščine sicer prinaša tudi nekaj pozitivnih sprememb, denimo dopolnjene določbe o prepovedi približevanja zaradi nasilja v družini.

Na glasovanju o zakonu o celoti sta koalicijo podprli poslanski skupini NSi in IMNS. Edini poslanec koalicije, ki je glasoval proti, je bil Milan Brglez, ki se je avtoritarnim kolegom sicer uprl tudi pri notoričnem Zakonu o tujcih. Glede na uničujoče razsežnosti omenjene zakonodaje pa tiho glasovanje proti seveda ni dovolj.

Večinsko so bili proti spremembam zakona poslanci PS NP, Levice in SDS. Zanimivo je predvsem, da je proti zakonu glasovala poslanska skupina SDS, ki je pri represivnih ukrepih sicer zvest zaveznik SMC. Verjetno zato, ker koalicija ni podprla niti enega od njihovih 5 amandmajev.

Bizarno je, da nas je SMC, ki je na volitvah nekaj glasov pobral tudi levo od sredine, pripeljal do situacije, v kateri je celo SDS poskusila braniti osebne svoboščine. Tak primer je amandma k 42. členu omenjenega zakona, s katerim so nas skušali rešiti nadzorovanja z optičnim skeniranjem prometnih tablic. Da gre pri slednjem za poseg v po ustavi varovano zasebnost posameznika, se strinjata tako Informacijska pooblaščenka kot Zakonodajno-pravna služba DZ. A SMC pri tovrstnem srhljivem nadzoru nad državljani vendar ni povsem osamljena; kot je zapisal nemški notranji minister, ki si želi še izboljšati in povečati podatkovne baze o (ne le nemških) državljanih, z varovanjem podatkov “ni nič narobe, a v kriznih časih ima varnost prednost.”

Kot lahko vidimo spodaj, so omenjeni amandma SDS podprli vsi prisotni poslanci NSi in Levice, oba poslanca manjšinskih skupnosti in dva člana poslanske skupine SD, njen vodja Matjaž Han in Bojana Muršič. Slednja je na nevarnosti zakonskih rešitev opozorila tudi ostale poslanske kolege. A to ni bilo dovolj; nadzor prebivalcev z odčitvanjem tablic se namreč ne zdi sporen nikomur v dveh največjih koalicijskih poslanskih skupinah. No, morda z izjemo Brgleza, ki je kot že rečeno sicer edini v koaliciji glasoval proti zakonu v celoti.

Z nekaj “damage control" amandmaji so skušali ta nečloveški zakon ublažiti tudi poslanci Levice, ki pa tudi niso bili uspešni. Težko je sicer razumeti, da niti en član katere od drugih poslanskih skupin ni podprl amandmaja Levice, s katerim so predlagali črtanje vpeljave električnih paralizatorjev. Težko je razumeti tudi, da sta za amandma, s katerim so predlagali umik določila, ki vpeljuje možnost vohunjenja nad lastnimi prebivalci z brezpilotnimi letali, kljub jasno izraženemu odklonilnemu mnenju Informacijske pooblaščenke, poleg poslancev Levice v celem DZ glasovala zgolj dva člana SD, Janko Veber in Bojana Muršič. Poslanci SD so bili sicer manj neenotni na glasovanju o amandmaju, s katerim je Levica predlagala, da se črta člen, ki omogoča zbiranje podatkov o letalskih potnikih zaradi domnevnih terorističnih nevarnosti, a tudi to žal ni bilo niti približno dovolj, da bi bil amandma sprejet.