Koalicija je januarja letos s podporo NSi in SDS z debelo večino sprejela Zakon o nadzoru državne meje, ki ga je mogoče povzeti z dvema glavnima točkama.

Najprej, zakon razširja rabo nekaterih tehničnih sredstev za nadzor tistih, ki prečkajo mejo (sistem ANPR za samodejno prepoznavanje registrskih tablic, fotografiranje, avdio-video snemanje, sredstva za identifikacijo oseb). S tem, ko predvideva odškodnine za lastnike obmejnih zemljišč, pa tudi postavlja pravni okvir za verjetno najmanj humanega od vseh ukrepov Cerarjeve vlade, tj. postavitev ograje, oziroma, rečeno po sredinsko, tehničnih ovir.

Odločevalci so zakon spravili skozi s pomočjo uspešno konstruirane moralne panike, ki je zajela Slovenijo ob humanitarni katastrofi, poimenovani begunska kriza. Z vidika posameznih poslancev je bilo zaradi prestrašene javnosti verjetno politično neoportuno glasovati proti kakršnemu koli ukrepu, ki naj bi zagotavljal varnost. Poslanci so bili posledično pri glasovanju skoraj povsem enotni: za zakon so namreč glasovali vsi razen petih članov poslanske skupine (tedaj še Združene) Levice.

Ograje so davkoplačevalce sicer (brez zgoraj omenjenih odškodnin) stale že več kot 3 milijone €, kar bi sicer čez palec zadostovalo za polletno pomoč skoraj 1000 beguncem. 179 km ograje pa ni sovražnih samo do ljudi - ogrožajo namreč tudi živali. Cerar se je kmalu po sprejemu zakona ponosno pohvalil, kako dobro sodeluje z madžarskim premierjem Orbanom: “S kolegom Viktorjem sva med tistimi v Evropi, ki intenzivneje iščeva rešitve.” Z madžarskim avtokratom sta se res ujela, ta mu je celo popihal na dušo s parafrazo njegovega neposrečenega slogana o nejamrajočem Slovencu:

Cerar se je Orbanu celo neposredno zahvalil za madžarsko nesebično pomoč, “ko so migracije potrkale tudi na naša vrata”. Ne begunci. Ali vsaj migranti. Migracije. Cerarjeva romanca je očitno sprožila tudi nekaj ljubosumja, saj je bil Orban povabljen tudi na kongres SDS, kjer mu je predsednik Janša podaril svojo knjigo v madžarskem prevodu, kar se je Orbanu očitno zdelo dovolj ljubko, da se je Ivan vrnil na vrh seznama Orbanovih najljubših Slovencev, kljub nagajanju pri železniškem biznisu. Rezultate te ljubezni lahko vsakodnevno spremljate na Nova24TV, strankarskem mediju, v katerega lastništvo je vstopil prav Orban oz. tri madžarska podjetja s povezavami s stranko Fidesz.

Ministrstvo je, kot smo pri tej “visokim etičnim standardom zavezani” vladi že navajeni, predlagalo skrajšani postopek obravnave predloga zakona v Državnem zboru, “ker naj bi šlo za manj zahtevne spremembe in dopolnitve zakona”, kar je civilni javnosti otežilo vložitev pripomb. Proti so glasovali zgolj vsi prisotni poslanci Levice. Prisotni poslanci PS NP in zgolj ena poslanka SD (Bojana Muršič) so bili vzdržani, ostali člani koalicije in opozicije pa so bili enotni, da ograje niso problematične.

Pravzaprav sta se razprava in iz nje izhajajoča vsesplošna podpora zakonu vrteli predvsem okoli lastninskih pravic oškodovanih kmetov in njihove pravice do neoviranega gospodarjenja na njihovih zemljiščih. Celo Levico so bolj kot same ograje motile višine predlaganih odškodnin. Tudi iz Urada Varuha človekovih pravic so že zgodaj sporočili, da postavitev ograje ni kršitev človekovih pravic in se malo kasneje kljub pritiskom civilne druže dokončno odločili, da zakona ne bodo vložili v ustavno presojo.

Prav strašljivo je, kako je le redkokdo preizprašal ukrep kot tak, ampak so se mediji, politika in javnost večinoma pogovarjali predvsem o sanaciji škode, ki naj bi jo povzročili begunci domačinom. Z ograjami smo hiteli preprečevati teptanje domače zemlje, ob tem pa pozabili, da je bistveno huje, kadar teptamo človekove pravice.