Gre za prvega v nizu represivnih ukrepov te vlade. To je zakon, s katerim lahko Državni zbor vojski, “če to zahtevajo varnostne razmere”, izda nova pooblastila na državni meji. Vojska lahko tako denimo opozarja in napotuje osebe, jim začasno omejuje gibanje ter sodeluje pri obvladovanju skupin in množic.

Vsako takšno preventivno večanje pooblastil vojske ali policije je treba brati kot izkoriščanje kratkoročnih kriznih situacij za dolgoročno militarizacijo družbe. Nedopustno je, da pripadnikom vojske podeljujemo civilnorepresivna pooblastila, saj imamo za tovrstne naloge usposobljeno policijo.

Odločevalci so zakon spravili skozi s pomočjo uspešno konstruirane moralne panike, ki je zajela Slovenijo ob humanitarni katastrofi, poimenovani begunska kriza. Z vidika posameznih poslancev je bilo zaradi prestrašene javnosti verjetno politično neoportuno glasovati proti kakršnemu koli ukrepu, ki naj bi zagotavljal varnost. Poslanci so bili posledično pri glasovanju skoraj povsem enotni: za zakon so namreč glasovali vsi razen petih članov poslanske skupine (tedaj še Združene) Levice.

Ministrstvo je predlagalo nujni postopek obravnave predloga zakona v Državnem zboru, kar je povsem onemogočilo kakršno koli javno razpravo, saj naj bi bil sprejem predpisa nujen zaradi varnostnih interesov države. Civilna družba je na problematičnost zakona glasno opozarjala prek Radia Študent, kjer so poskusili tudi z razpisom referenduma, da bi prišlo do vsaj nekaj javne razprave. Državni zbor je precej enotno, spet zgolj z izjemo podpore poslancev Levice, sprejel sklep, da referenduma ne sme biti. Kmalu za tem je to odločitev potrdilo še Ustavno sodišče RS, ki je zavrnilo pritožbo, ki so jo glede sklepa DZ vložili pobudniki referenduma, saj naj bi šlo “za zakon o nujnih ukrepih na področju varnosti”, referendumi o takšnih zakonih pa niso dopustni. Po dveh letih lahko z nekaj distance vidimo, da ukrepi niso bili tako nujni, situacija pa ne tako nevarna, kot je takrat poudarjala vlada.

Varuhinja človekovih pravic je zakon vložila v ustavno presojo. Kot je znano iz nedavne sodne prakse, ima ustavno sodišče izrazit posluh za omogočanje teptanja človekovih pravic, zato je seveda presodilo, da spremembe zakona niso v neskladju z Ustavo. Ustavna sodnica Jadranka Sovdat, ki se je skupaj s kolegico Dunjo Jadek Pensa zoperstavila prevladujoči odločitvi sodišča, je spisala ločeno mnenje in se postavila na stran kritične javnosti.